Ne zaradi bolečin, ne zaradi poškodb, ampak zaradi ideje, da niso dovolj ženstvene (karkoli že to pomeni). Kot mlada sem hodila v fitnes, kasneje več let plezala, in počasi se je moje telo začelo spreminjati. Rajši nisem nosila majic brez rokavov. Zdelo se mi je, da so moje roke in rame “preveč” – premočne, preveč prisotne.

Ne da bi se tega zavedala, sem ponotranjila idejo, da je lepo samo tisto, kar je majhno, vitko, nežno.

Potem pa sem prebrala nekaj, kar me je dobesedno streznilo.
Da ideja o majhnih ženskih telesih, vitkih rokah, šibkosti… ni naključna. Da je včasih ravno to, kar naj bi nas naredilo “lepe”, zasnovano tako, da bi ohranilo nekoga drugega (v hetero normativni, patriarhalni družbi à moškega) večjega, močnejšega, pomembnejšega.

In takrat sem se zbudila iz hipnoze.
Začela sem postavljati pod vprašaj, od kod pridejo ti občutki “preveč” – in komu pravzaprav služijo.
Ampak naj bom iskrena: še vedno včasih zdrsnem vanjo.
Ker živim v družbi, kjer je zrak, ki ga dihamo, prepojen s sporočili o tem, kakšne naj bi bile ženske.
In to ni zrak, ki podpira radikalno sprejemanje sebe.
To je zrak, ki ti vsak dan znova prišepetava: “Uredi to. Skrij ono. Ne bodi preveč.”
Tudi jaz še nisem popolnoma svobodna tega.
A vedno znova – kljub vsemu – se vračam k sebi.
K svojemu telesu. K resnici, ki se rojeva iz mene, ne iz pričakovanj drugih.

Morda je čas, da se preprosto vprašamo:
Kdo nam je prodal idejo, da moč ni lepa? In zakaj smo jo kupile?

A to ni zgodba samo o mišicah.
To je zgodba o tem, kako smo bile vse naučene, kakšna naj bi bila “prava” podoba ženskega telesa.

Za nekatere je bilo to: preveč mišic. Za druge: preveč mehko.
Preveč gub, preveč celulita, preveč prsi, premalo prsi. Preveč kosti.
Vedno preveč ali premalo. Nikoli čisto prav.

Ampak prav to je čar:
Naša telesa so čudovita v svoji raznolikosti.
Vsaka mišica, vsaka mehkost, vsaka guba in vsaka brazgotina. Vse to govori o zgodbah našega življenja. In vsaka izmed nas ima pravico – rojstno pravico (!), da se počuti lepa in močna, v svojem edinstvenem telesu.
Vedno znova pozabimo, ker nas družba v kateri živimo ne podpira

Zato vedno znova postavljam pod vprašaj – kaj sploh pomeni ženstveno? Je to nekaj, kar me je naučila družba? Ali si definicijo lepote ustvarjam sama?

V zadnjem času se zdi, da smo postali kultura “skrb zase reši dan”.
Vsi kričijo: “Poskrbi zase!“, kot da je nekaj najlažjega na svetu. Kot da je rešitev za vse.

Resnica pa je (moja resnica, seveda) – skrb zase je težko delo. Pogosto težje kot to, da je ne izberemo.
Skrb zase pomeni reči “ne” na že obljubljen “ja”.
Pomeni ne slediti pravilom (ob spoštovanju drugih).
Pomeni si stotič premisliti.
In pomeni razočarati ljudi.

Zraven pride strah pred zavrnitvijo, sodbo, kritiko, konfliktom … celo pred zapuščenostjo. Biti zapuščeni je eden največjih človeških strahov. Ustvarjeni smo za pripadnost, za življenje v skupnosti. Kot dojenčki smo popolnoma odvisni od skrbi drugih. Zato je tveganje, da izgubimo pripadnost – odnosu, prijateljstvu, družini, skupnosti – strašljivo.

A kot pravi Brené Brown: resnična pripadnost je najprej in predvsem pripadnost sebi. Če zapustim sebe, ne morem zares pripadati nikomur drugemu. Ne osebi ne skupnosti. Ker takrat ni “mene”, ki bi lahko pripadala. Je le projekcija mene, ki jo drugi vidijo, da se lahko vključim, pripadam. A to nisem prava jaz.

Skrb zase zato ni vedno udobna. Pogosto je polna dvomov in tesnobe. A kadar se vprašam “Katera izbira me približa meni?” in izberem sebe, poskušam objeti tudi vse dele, ki jih je strah sodbe ali zapuščenosti.

In veš kaj? Ni na meni, da nosim reakcije drugih na mojo odločitev. To je njihova odgovornost, del njihove skrbi zase. Lahko se odločim za pogovor o tem. A to je MOJA izbira, darilo drugi osebi, in NE obveznost. Nikoli mi ni treba razlagati zakaj sem se tako odločila. Razen če si tega sama želim. Enostavno, kajne? Ko bi le bilo.

Skrb zase ne pomeni, da bo vedno prijetno. Dolgoročno verjetno ja. V trenutku pa je pogosto zelo težko. Še posebej, ker smo vzgojeni v prepričanje, da so drugi na prvem mestu in da je skrb zase sebična. Ampak to ni res. Je pa hudičevo težko iz tega izstopiti.

In kadar skrb zase ni mogoča – ker nas je strah ali pa sploh ne vemo, kaj pomeni (kako bi, če nas večine tega nihče ni učil?) – je tudi to v redu. Namesto samoprezira si lahko damo prostor in nežnost. Z zavedanjem, da delamo najboljše, kot zmoremo, glede na to, kje smo in kaj nam je trenutno dostopno.

Še to, Nakita Valerio pravi: kričati “Poskrbi zase!”, ko nekdo v resnici potrebuje skrb skupnosti, je način, kako ljudem obrnemo hrbet. Včasih (pogosto?) skrb zase ni dosegljiva ali celo mogoča brez drugih.

Torej – vzemi paradoks (oh, kako jih imam rada): včasih tvegamo izgubo ljudi, ko izberemo sebe. In včasih se moramo nasloniti na druge, ker nismo ustvarjeni zato, da bi sami skrbeli zase.

In včasih je skrb zase tako preprosta kot skodelica čaja ali pogovor s prijateljico.

Pogovor o spolnosti je pomemben del partnerskega odnosa. A kljub temu ostaja za mnoge eden najtežjih. Prepleten je z intimo, ranljivostjo in strahom pred zavrnitvijo. Večine od nas nihče ni učil, kako izražati svoje potrebe, ko gre za spolnost, zato pogosto raje molčimo.

Spodaj je 10 konkretnih načinov, kako lahko pogovor začnemo in kako ustvarimo več prostora za bližino, iskrenost in povezanost.

1. Izbira pravega trenutka
   Za pogovor o intimnosti v partnerskih odnosih je potreben dovolj varen in spoštljiv prostor. Včasih se zgodi, da pogovor sprožimo v nepravem času, ko je ena od oseb utrujena, pod stresom ali razdražena. Najboljši trenutki so takrat, ko se obe osebi počutita povezano. Morda po sprehodu, vikendu ali ko imata več časa zase.

2. Začeti z malim, ne z vsem naenkrat
   Mnogi si predstavljajo, da morajo v enem pogovoru razkriti vse: svoje fantazije, želje, negotovosti, preteklost. A pogosto za začetek zadošča en majhen korak. Morda omeniš, kaj ti je bilo nazadnje všeč. Ali česa bi si želel_a več. En korak na enkrat, intima se gradi počasi.

3. Uporaba zunanjega vira kot izhodišče
   Pogovor lahko začneš preko članka, knjige, podcasta ali celo filma. »Slišal_a sem zanimivo misel o tem, kako si pari delijo pobude za spolnost … Kaj ti misliš o tem?« Zunanji vir pomaga, da pogovor ni slišati kot kritika, ampak kot skupno raziskovanje. Omogoča vstop v pogovor o intimnosti brez prevelike ranljivosti takoj na začetku.
   
   
4. Uporaba »jaz-sporočil«
   Deljenje o svojih izkušnjah in doživljanju. Namesto: »Nikoli me ne poslušaš pri seksu,« raje: »Včasih me je strah, da ne povem, kaj si želim. In bi mi veliko pomenilo, če bi lahko o tem več govoril_a.« Jaz-sporočila zmanjšajo obrambne odzive in ustvarijo več varnosti v komunikaciji.

5. Izražanje ranljivost in nelagodja
   Iskrenost pri odpiranju tem spolnosti, lahko ustvari prostor, kjer je ranljivost dovoljena in celo zaželena. Če te je sram, povej. »Ni mi lahko govoriti o tem, a želim biti iskren_a in se pogovarjati.« Tako se gradi priložnost za globljo intimnost v partnerskem odnosu.

6. Postavljanje odprtih vprašanj
   Namesto: »Ti je bilo v redu?« lahko vprašaš: »Kaj ti je bilo najbolj všeč?« ali »Kaj bi si naslednjič želel_a drugače?« Odprta vprašanja ustvarjajo prostor za raziskovanje, namesto ocenjevanja.
   
   
7. Dotik kot podpora
   Ne gre le za besede. Tudi pogled, dotik ali držanje za roko pomaga, da se pogovor sidra v občutku povezanosti. Spolnost je telesna, zato tudi pogovor o njej lahko ostane telesno prizemljen, če to ustreza obema.
   
   
8. Poslušanje brez prekinjanja in popravljanja
   Ko partner_ka deli nekaj občutljivega, je ključno, da samo poslušamo. Ne popravljamo, ne razlagamo, ne preusmerjamo. Le poslušamo. Pogosto največ prispeva ravno občutek slišanosti in polne prisotnosti.
   Več o prisotnosti v kratkem videu tukaj:
   
   
9. Pogovor takoj po seksu
   Je lahko priložnost za raziskovanje izkušnje, ko je ta še sveža. »Kaj ti je prineslo največ užitka?« »Sem te kje zgrešil_a in nisem bila v stiku s teboj?«
   Pomembno pa je, da tak pogovor ne postane kritika ali iskanje napak. Ključno je, da ostaneta v sočutnem tonu in radovednosti.
   
   
10. Spoštovanje potreb in meja obeh
    Tudi če sta obe osebi v dobrem razpoloženju in je prisoten občutek povezanosti, morda za eno osebo ni primeren čas za pogovor o spolnosti. Spoštovanje teh meja je pomembno. Hkrati pa ravno tako izražanje potreb: »Razumem, da si danes ne želiš tega pogovora, a sem radoveden_na in enkrat bi si želel_a o tem govoriti, ko boš pripravljen_a.«

Raziskave kažejo, da je odprta komunikacija o spolnosti močno povezana z večjim zadovoljstvom v spolnosti in partnerskih odnosih ter pogostejšimi orgazmi, zlasti pri ženskah. Parom omogoča večjo povezanost, boljše razumevanje želja in lažje reševanje izzivov v spolnosti, kar neposredno prispeva k večjemu užitku v spolnosti (Jones in drugi, 2017).

(Jones, A. C., Robinson, W. D., & Seedall, R. B. (2017). The Role of Sexual Communication in Couples’ Sexual Outcomes: A Dyadic Path Analysis.)

Ne pozabi – manj je včasih več.
Če se v pogovoru počutiš izgubljeno, se vrni k osnovam. Ena iskrena poved, en pogled, ena gesta, lahko premakne več kot ure analiz.

Za konec: začni tam, kjer si.
Ne čakaj na popoln trenutek. Ustvari ga. Vprašaj, poslušaj, podeli. Intima se ne zgodi sama od sebe, ampak se gradi. Z vsakim pogovorom, kjer si upamo stopiti v stik z malo več iskrenosti in pristnosti.

Želiš raziskati več? Pridruži se mojemu programu za ženske, kjer ustvarjamo varen prostor za raziskovanje telesa, želja in povezovanja. Več informacij in prijave na: [Tvoj kontakt ali spletna stran]